Preprečevanje izgorelosti
- 18.05.2016
Delo je eno izmed zelo pomembnih področij v življenju vsakega posameznika. Imeti službo oz. delo, za katero si plačan, človeku zagotavlja eksistencialno varnost, ga izpopolnjuje, mu zagotavlja socialno mrežo, prinaša samospoštovanje in samozavest.
Delo je eno izmed zelo pomembnih področij v življenju vsakega posameznika. Imeti službo oz. delo, za katero si plačan, človeku zagotavlja eksistencialno varnost, ga izpopolnjuje, mu zagotavlja socialno mrežo, prinaša samospoštovanje in samozavest. Po drugi strani pa je lahko delo tudi vir nezadovoljstva in negativnih vplivov na posameznika.
Depresija in izgorelost nemalokrat nastopata kot posledici prekomernega, dolgotrajnega delovanja stresa na posameznika. Pojavita se lahko, ko se telo in duševnost posameznika ne moreta več spoprijemati s prekomernimi fizičnimi in psihološkimi obremenitvami.
Ko govorimo o preprečevanju izgorelosti, se je treba zavedati, da je izgorelost problem tako na ravni posameznika kot tudi na ravni organizacije.
Preventivni programi izgorelosti so tako lahko:
1. Usmerjeni na posameznika (poskus spremembe posameznika): posameznik se nauči spoprijemati z obremenjujočimi okoliščinami svojega dela ali spremeni svoj odnos do dela.
- Primeri intervencij: svetovanje, trening komunikacije, socialna podpora, vaje za sprostitev, čuječnost, psihoterapija.
2. Usmerjeni na organizacijo (poskus spremembe delovnih pogojev, delovnega mesta in organizacije): programi za spremembo obremenjujočega in zdravju škodljivega delovnega okolja.Pri takšnih ukrepih se običajno spreminja potek delovnih nalog.
- Primeri intervencij: prestrukturiranje delovnih nalog, evalvacija dela in supervizija (cilj je zmanjšanje delovnih zahtev, povečanje posameznikovega nadzora nad delom ali večja vključenost pri sprejemanju odločitev).
3. Kombinirani ukrepi: združujejo oboje.
V delovni organizaciji lahko za preprečevanje izgorelosti pri posameznikih poskrbijo na naslednje načine (Kovač, 2009):
1. Ustrezne zahteve dela: pomembno je, da organizacija zagotovi ustrezno število zaposlenih glede na količino dela, ki ga je treba opraviti. Poleg tega je treba zagotoviti ujemanje delovnih nalog z zmožnostmi in sposobnostmi delavcev. Tako zaposleni niso preobremenjeni in lahko svoje delo opravljajo kakovostno.
2. Urejene delovne razmere: pomembno je, da organizacija poskrbi za prijetno delovno okolje – primerna raven hrupa, ustrezna svetloba, ustrezen delovni prostor, čisto delovno okolje.
3. Skrb za dobre medsebojne odnose: pomembno je, da organizacija omogoča druženje sodelavcev, da spodbuja solidarnost, podporo in sodelovanje med zaposlenimi.
4. Ustrezna organizacijska klima in kultura: pomembno je, da se organizacija trudi vzpostaviti pozitivno in odprto organizacijsko kulturo, ki zaposlene spodbuja, da si med seboj zaupajo, da se podpirajo ter da težave rešujejo skupinsko, da se v organizaciji vzpostavi okolje, ki ceni dosežke delavcev in delavcem omogoča profesionalni in osebni razvoj.
5. Fleksibilen delovni čas: fleksibilnost delovnega časa zaposlenim omogoča, da znotraj predpisanih pravil v organizaciji razpolagajo s svojim delovnim časom. S tem ukrepom zmanjšamo stres, ki je posledica usklajevanja delovnih in zasebnih obveznosti, posledično pa pri zaposlenih povečamo zadovoljstvo in učinkovitost.
6. Zagotavljanje delovne varnosti: pomembno je, da se delodajalec oz. organizacija trudi delavcu zagotovi varnost delovnega mesta. S tem se pri delavcu zmanjša stres, ki je posledica skrbi za preživetje in vzdrževanje družine. Kadar to ni mogoče, pa je pomembno, da so vodilni v organizaciji do zaposlenega odkriti, da zaposleni ve, kaj lahko pričakuje, in ima čas, da se pripravi na morebitno odpoved ali zamenjavo službe.
<!--[if gte mso 9]> <
